VPLIV RAZLIČNIH UČNIH OKOLIJ NA MOTIVIRANOST ZA UČENJE
Franja Prezelj, učiteljica slovenščine

Učitelji, ki poučujemo v osnovni šoli že vrsto let, vedno znova ugotavljamo, da sodobni pouk ne more biti statičen, ampak se mora spreminjati. Učenci so danes drugačni, kot so bili pred desetletji. Metode, ki so bile aktualne nekoč, postajajo zastarele. Učence je potrebno motivirati na drugačen, zanimivejši način.

Ena izmed učinkovitejših možnosti za učenje je učenje v drugačnem učnem okolju, v naravi. Učenci tako uresničujejo vzgojno-izobraževalne cilje s konkretnimi izkušnjami. Narava sama jim nudi tudi veliko priložnosti za razvijanje pravilnega odnosa do nje in vpliva na ozaveščanje pomena gibanja za psihofizični razvoj posameznika.

Glede na izkušnje lahko potrdim, da so učenci, ki se v razredu težko zberejo, pri teh oblikah dela bolj motivirani in posledično tudi aktivnejši. Do izraza prihajajo njihova praktična znanja in izkušnje, za katere med poukom v razredu pogosto zmanjkuje časa. Ker so lahko aktivni tudi učenci z učnimi težavami, to posredno vpliva na oblikovanje njihove pozitivne samopodobe, kar je za uspeh posameznika izrednega pomena.

Učenci razvijajo socialne kompetence, kar se zlasti kaže v ustvarjanju pozitivne klime med njimi. Med sabo se povežejo, sodelujejo in odgovorno pristopajo k reševanju različnih problemov. Sodelovalno učenje poteka spontano. Tovrstno učenje ponuja paleto različnih možnosti za igrivo, a hkrati poučno pridobivanje znanj, ali za nadgradnjo že osvojenih, torej višjih oblik učenja.

Učenci v različnih okoljih povezujejo različna predmetna področja, česar je pri tradicionalnem pouku še vedno premalo. Tako pridobljeno znanje je trajnejše in kompleksnejše. Učenci so pri opravljanju nalog ustvarjalnejši in samostojnejši. Tudi pri aktualizaciji in vrednotenju običajno nimajo težav.

Pri vseh teh ugotovitvah je potrebno upoštevati dejstvo, da se učimo vse življenje. Da je potrebno ohraniti vedoželjnost in biti aktiven raziskovalec svojega notranjega in zunanjega družbenega sveta. Znanje je pomemben dejavnik osebnostne rasti in prav zato je še posebej pomembno.

Ob koncu šolskega leta pri pouku slovenščine opravim z učenci anketo, ker si želim razjasniti temeljna vprašanja: kaj učence posebej navdušuje, po čem si bodo te ure zapomnili in česa si še želijo v prihodnjem šolskem letu. Med odgovori je največ tistih, ki potrjujejo dejstvo, da jim je pridobivanje znanja v drugačnih učnih okoljih še posebej blizu.

Za konec lahko pritrdim vsem tistim, ki ste prepričani, da se najpomembnejše učenje dogaja v resničnem življenju ob resničnih problemih in ne le v učilnicah.

 

Petra Špur, učiteljica v 2. razredu

Že sama sprememba učnega okolja, torej če pouk izvedemo izven učilnice, je za učence I. triade velika motivacija. Učenci nimajo občutka, da se učijo, ampak uživajo, seveda pa hkrati pridobivajo znanje, ki je uporabnejše in trajnejše, saj je pri taki obliki dela pri učencih prisotna zelo velika notranja motivacija. Posebej zanimivo in spodbudno pa je bilo za drugošolce dejstvo, da bodo sodelovali s starejšimi učenci (sedmošolci in osmošolci), saj so le-ti nekakšni vzorniki in jih drugošolci po svoje občudujejo. Že med samimi pripravami na športni dan, ki smo ga izvedli na učnih poteh, je bilo med učenci čutiti navdušenje in veliko pričakovanje, saj oblike dela, v kateri bi na takšen način sodelovali z učenci višjih razredov doslej še nismo izvedli. Učence je zanimalo, kako bo delo potekalo in predvsem s katerimi učenci višjih razredov bodo v skupini. Motivacija za hojo in delo na terenu (reševanje učnih listov) je bila torej zelo velika, kar pri običajnih pohodih ni vedno tako, saj učenci za hojo niso preveč navdušeni. Glede na to, da je bilo pričakovanje s strani učencev zelo veliko, sem se tudi sama veselila dne, ko bomo uresničili načrtovano dejavnost v sodelovanju z učiteljico izbirnega predmeta turistična vzgoja ter z učenci višjih razredov. Pouk za ta dan je bil načrtovan medpredmetno, poudarek je bil na gibanju, saj je bil načrtovan športni dan, hkrati pa smo uresničevali tudi cilje spoznavanja okolja in tudi slovenščine ter matematike. Vsi zastavljeni cilji so bili doseženi na izredno prijeten in zabaven način. Užitek je bilo gledati sodelovanje drugo- in sedmo- ter osmošolcev. Čutiti je bilo, da so tako eni kot drugi pridobivali mnoge socialne kompetence. Presenetili so me predvsem učenci višjih razredov, ki so svoje vloge kot animatorji, vodiči in spremljevalci vzeli zelo resno in nalogo od načrtovanja pa vse do izvedbe zelo korektno opravili. Drugošolci so jim povsem zaupali in bili nad njimi navdušeni. Med njimi so se tekom dopoldneva stkale prav posebne vezi, ki še vedno trajajo. Ravno zaradi tega so drugošolci z večjim zanimanjem kot sicer prisluhnili krajšim predstavitvam posameznih znamenitosti na poti, ki so jih pripravili učenci turistične vzgoje, nato pa so se želeli izkazati z dobro rešenimi nalogami na učnih listih. Vzdušje je bilo prijetno in sproščeno, tako da so učenci višjih razredov tudi z veseljem priskočili na pomoč mlajšim, če so imeli težave pri reševanju nalog. Zelo velika motivacije pa je bil za drugošolce zaklad, za katerega so vedeli, da ga bodo morali na koncu poiskati. Moji učenci so bili tako večkratno motivirani za aktivno delo, rezultat tega pa je bilo znanje, ki so ga ta dan pridobili. Koliko znanja pa so drugošolci dejansko usvojili pa sem preverila v naslednjih dneh, ko smo v učilnici opravili analizo dela. Z učenci smo se pogovorili in ugotovila sem, da so si dejansko zelo veliko zapomnili. Glede na opisane izkušnje in glede na izredno pozitiven odziv svojih učencev bi si v prihodnosti še želela takšnega načina dela. Videla sem, kako so učenci uživali in hkrati nezavedno pridobivali znanje. Učenci se še sedaj, ko so že v tretjem razredu z veseljem spominjajo te oblike pouka in si je še želijo. Prepričana sem, da je to nekaj, kar je za učitelja največja spodbuda za podoben način dela tudi v prihodnje.

 

Andrej Podgoršek, učitelj športa

Poučevanje v naravnem učnem okolju ponuja učiteljem veliko možnosti za aktualizacijo pouka. Učilnica v naravi je živa, dinamična, nikoli enaka. Od učiteljev in učencev zahteva nenehno prilagajanje trenutnim razmeram. Naravno okolje učiteljem in učencem nudi tudi veliko možnosti za pridobivanje novih izkušenj.

Od učitelja zahteva boljšo, odgovorno in temeljito pripravo. Pri načrtovanju je potrebno upoštevati več dejavnikov kot v klasični učilnici. Istočasno pa nam nudi nešteto možnosti medpredmetnega povezovanja, timskega dela, sodelovanja s krajem, krajani in krajevnimi organizacijami.

Dosedanje izkušnje so pokazale, da učenci delo v naravi boljše sprejemajo, pripravljeni so na prevzemanje večje odgovornosti. Naravno okolje jim omogoča bolj sproščeno delo, njihova aktivnost je večja. Lažje izrazijo svoje izkušnje in praktična znanja, večje je sodelovanje med njimi. S svojimi praktičnimi izkušnjami in znanji se lahko dokažejo tudi učenci z učnimi težavami. Učenci razvijajo socialne kompetence, pozitivne vzorce obnašanja, medsebojnega sodelovanja in sprejemanja drugačnosti.

Terensko delo omogoča tudi razvijanje gibalnih in funkcionalnih sposobnosti, privzgaja čustveno navezovanje na naravo in naravovarstveno ozaveščanje.

In tisto, kar se mi zdi najbolj pomembno, je ugotovitev, da dobro načrtovano in organizirano delo v naravnem okolju učencem omogoča veliko učenja brez učenja. Učenci se učijo, pridobivajo znanje, izkušnje na nevsiljiv, neformalen način. Tako pridobljeno znanje pa ima daljši rok trajanja.

Kot učitelj športa poskušam čim več pouka realizirati izven telovadnice. Šport pa je tudi predmet, ki je skoraj idealen za medpredmetno povezovanje, kadar pouk iz drugih predmetnih področij poteka v naravnem okolju.

Vsako leto za učence pripravim »orientacijski športni dan«, kjer so razdeljeni v manjše skupine in samostojno po terenu iščejo kontrolne točke, opravljajo praktične spretnostne naloge, rešujejo učne liste, ki jih pripravijo učitelji drugih predmetov. Pot poskušajo opraviti v čim krajšem času in s čim manj »negativnih točk«. Učenci so na terenu odgovorni, medsebojno sodelujejo, se vzpodbujajo, opazujejo okolico, pot pa praviloma opravijo veliko hitreje kot pri klasičnem pohodu. Med potjo se lahko sproščeno pogovarjajo, se zabavajo, dovoljena je uporaba pametnih telefonov (zemljevid, kompas …). Takšen športni dan je večini učencev všeč.

 

INOVACIJSKI PROJEKT ZRSŠ
Andreja Ocvirk, ravnateljica

Veseli me dejstvo, da je naša šola aktivna na mnogih področjih. Imamo zelo pester nabor kulturnih, naravoslovnih in drugih  vsebin. Vključujemo se v projekte, evalviramo redne in obšolske dejavnosti, uspešni smo na raznih tekmovanjih.

Vse bolj pa se zavedamo, da je potrebno narediti velik premik na področju načina poučevanja. Otroci so drugačni, ker je okolje drugačno. Življenjske potrebe in spremembe so bile enormne. Poudarjamo življenjsko znanje in tudi učenci se pozitivno odzivajo na drugačne oblike dela. Izredno sem ponosna na učitelje, ki so se vključili v ta projekt, ki poteka intenzivno več let in je zelo velika dodana vrednost rednemu programu. Učence so popeljali v odprto učno okolje, v naravo, v sodelovalno- izkustveno učenje, ki pušča trajne sledi. Obogatitev tradicionalnih Kocenovih pohodov z iskanjem skritega zaklada, projekt Abrakadabra – medpredmetno povezovanje z različnimi praktičnimi aktivnostmi in tabor v Veržeju so vidni uspehi in pokazatelji skupnega dela in truda. Predvsem pa vidim pomen tega dela v odpiranju novih, drugačnih pogledov na dogajanje v šoli, na način poučevanja in na odprto sodelovanje med učitelji, ki danes ne morejo biti več frontalni prenašalci znanja. Zadovoljstvo vseh vključenih ob teh dogodkih in drugačnih pristopih je izredno.

Prepričana sem, da je to delo pustilo pomemben pečat na naših učencih, ki so in bodo vse to ponesli v življenje. Zahvaljujem se koordinatorici in vsem učiteljem, ki so bili pripravljeni na dodatno delo in predvsem na drugačne poglede in spremembe pedagoškega procesa, saj razmere in sistem kričijo po spremembah ravno na teh področjih.